Kurdistanska delavska stranka (PKK) ni le teroristična organizacija, ki zadnja tri desetletja vodi separatistično kampanjo proti Turčiji; obstaja tudi velika kriminalna združba, ki nadzoruje nezakonito trgovino z drogami na jugovzhodu.
Od leta 50,000, leta ustanovitve te teroristične organizacije, je v spopadih s PKK umrlo več kot 1978 ljudi. V tem času so teroristični napadi Turčijo stali stotine milijard dolarjev, spodkopali razvojne cilje države in povzročili žalost, bolečino in prelivanje krvi na stotisoče ljudi. Turčija se je dolgo časa osredotočala zgolj na varnostno plat vprašanja terorizma, pri čemer je večinoma ignorirala hčerinske ali stranske »veje« kriminalnih dejavnosti PKK. Trenutno najbolj terorizirani deli jugovzhoda služijo kot "varna zatočišča" za pridelovalce marihuane, pa tudi za preprodajalce sintetičnih narkotikov.Izjemen primer tega je mogoče videti v okrožjih Lice, Hani, Hazro in Kulp v severnem Diyarbakırju ter na podeželskih območjih okrožja Genç v Bingölu, kjer so neskončna polja konoplje. Državne sile tukaj niso vzpostavile prisotnosti na podlagi "terorizma", vendar je PKK postavila taborišča. V regiji je 80 vasi, v katerih vse gojijo marihuano. Ocenjuje se, da bo pridelek konoplje s njiv za leto 2012 znašal 500 ton. Vsa pridelava, prodaja in preprodaja poteka pod popolnim nadzorom PKK, ki je po podatkih obveščevalnih enot s prepovedanimi drogami zaslužila 50 milijonov dolarjev. Edini kraj na jugovzhodu - enem od petih območij, ki jih PKK definira kot "državo" - kjer militanti PKK niso le finančno samozadostni, temveč tudi pošiljajo denar na sedež PKK v gorah Kandil v severnem Iraku, je Amed , ime PKK za Diyarbakır.
Podeželska območja Diyarbakırja in Bingöla so se večinoma spremenila v nasade marihuane, gostijo pa tudi taborišča PKK. Lansko leto je turška vojska prvič po 12 letih izvedla operacijo na gori Görese, kjer je več taborišč PKK. Operacija je razkrila grenko dejstvo, da je PKK svoje operacije v »državi Amed« vodila iz tamkajšnjih taborišč. Obstajajo še štirje kraji, ki gostijo poveljniške centre PKK, kot je Görese v podeželskih delih Diyarbakırja in Bingöla. Dve od teh sta severno od Lice, ena je severovzhodno in ena je v Gençu, Bingöl. Ta območja, kamor varnostne sile ne stopijo zaradi strahu pred terorističnimi napadi, so mesta, kjer lahko PKK deluje najbolj svobodno v Turčiji. Večina mladih v urbanih delih teh okrožij, ki se običajno udeležujejo nepooblaščenih in pogosto nasilnih demonstracij v podporo PKK, odvisnikov od substanc.
Na območju med Licejem in Gençom je mogoče videti odseke polj konoplje tik ob desetinah vasi in mest. Posebni namakalni vodnjaki in bazeni so bili postavljeni, da bi zadovoljili potrebe polj po zalivanju. Obstajajo celo pridelovalci, ki so na svojih poljih marihuane postavili namakalne sisteme. Tisti, ki na tem območju nimajo hiše, med sezono živijo v kočah, zgrajenih blizu polj, po žetvi pa se vrnejo v svoja mesta. Teroristična skupina ima popoln nadzor nad trgovino z drogami v regiji, pridelovalci pa morajo PKK plačati 20-odstotno znižanje.
Čeprav je količina marihuane, pridelane na teh poljih, 500 ton letno, zasežena policija ali žandarmerija ne znaša več kot 20 ton letno. Preostanek se proda v zahodnih mestih, kot je İstanbul, in zastruplja mladino v državi.
Obstaja zgodovinsko ozadje zgodbe, ki je PKK utrla pot do zasaditve polj marihuane. Kot del zakona o izrednih razmerah (OHAL), ki je bil v veljavi v večini vzhodnih in jugovzhodnih provinc v zgodnjih 2000-ih, je država evakuirala na stotine vasi, razseljene ljudi pa preselila v mesta na zahodu. Po teh odhodih so se začele plantaže, s povečano vpletenostjo PKK v nezakonito gojenje drog. Ko so vasi prazne in varnostne sile ne obiskujejo več podeželskih območij, so številna okrožja podlegla zahtevam PKK po sajenju marihuane. PKK je ponudila zaščito proizvajalcem. Do leta 2008 je imela PKK popoln nadzor nad nasadi marihuane v regiji. Leta 2010 je začelo izdajati dovoljenja za bodoče pridelovalce ter določilo stopnje in tarife, ki jih je treba plačati PKK. Preprodajalci mamil na tem območju niso le plačevali provizije PKK, ampak so nudili tudi logistično podporo in financirali militante PKK v regiji.
Tisti, ki gojijo marihuano brez »blagoslova« PKK, so kaznovani, njihova polja sežgajo skupaj z vozili, s katerimi so rastline prevažali. PKK to prakso uporablja tudi za širjenje propagande v lokalnih pro-PKK časopisih, da je bil tovornjak ali vozilo uničen, ker je PKK proti drogam.
Varnostne in obveščevalne enote poročajo, da se je površina, pokrita z nasadi konoplje, v zadnjem letu potrojila. Strokovnjaki za narkoteror pravijo, da se PKK pri financiranju svojih dejavnosti vse bolj zanaša na trgovino z mamili, saj so se njene operacije izsiljevanja kurdskih poslovnežev na Nizozemskem, Danskem, v Nemčiji in Španiji zaradi krize v evroobmočju upočasnile.
CK, pridelovalec marihuane, pravi, da so v trgovino vpleteni tudi številni uradniki žandarmerije, pa tudi vaške straže. Po njegovih besedah obstajajo ljudje, ki so povezani tako z vojsko kot s PKK. Preko teh dvojnih agentov lahko PKK predčasno izve za načrtovane vojaške operacije.
CK tudi pravi, da nekateri pridelovalci dejavno zagotavljajo prevozne in logistične storitve skrajnežem. »Obstajajo nekatere družine, s katerimi se pogovarja samo odgovorna militantna PKK. Za PKK v Licah opravljajo najrazličnejše opravke. Pravzaprav dajejo svoja vozila za postavljanje cestnih blokad ali prevoz obrokov ali militantov na območje.«
Prebivalec okrožja Kulp v Diyarbakırju, NA, pravi, da ima ena določena družina v osrednji Lice dve vasi s polji konoplje. »Ti ljudje imajo celo stike z visokimi častniki na žandarmerijski postaji. Zbirajo denar od vaščanov, ki sadijo marihuano tako za žandarmerijo kot za PKK.« Denar, zbran za PKK, prejme Mehmet Şah İldeniz, ki uporablja kodno ime Reber. Denar za žandarmerijo dobi vaška straža.
(Današnji Zaman)
