Mnenje TT: Asma Barlas
Odločitev francoske revije Charlie Hebdo, da septembra ponatisne karikature preroka Mohameda, je sprožila nov val nasilja v Franciji, kar je ponovitev tistega, kar se je zgodilo ob prvotni objavi teh slik leta 2015. Tokrat se je vlada na napade odzvala s projekcijo karikature na javnih zgradbah, medtem ko je predsednik Emmanuel Macron izjavil, da je islam "v krizi" in obljubil, da bo zatrel "islamistični separatizem" v Franciji.
V začetku septembra sem se prepiral v op-ed da bi moralo biti mogoče obsoditi muslimane, ki ubijajo ljudi zaradi karikatur preroka, hkrati pa priznati, da naj bi pokazali epistemično obvladovanje muslimanov, že tako ranljive manjšine v Franciji in Evropi. Spraševal sem se tudi, da je nenasitna potreba po nadaljnjem recikliranju takšnih slik res vaja svobode govora.
Nekateri kritiki so moj esej razumeli kot opravičevanje umorov s strani muslimanov in obsojanje ali nerazumevanje koncepta svobode govora. Tako bom v naslednjih vrsticah obravnaval dve medsebojno povezani vprašanji: kako muslimani zagovarjajo svobodo govora in Macronovo lažno sklicevanje na »islamski separatizem«.
Svoboda govora temelji na načelu, da imajo ljudje pravico izpovedovati svoje ideje in prepričanja brez strahu pred maščevanjem. Čeprav je koncept svobode govora očitno sekularen, moderen in zahodnjaški, to načelo samo ni. Koran tudi potrjuje pravico ljudi, da verjamejo in izpovedujejo različne resnice, ne da bi jih vsiljevali drugim. Prav tako opozarja na zadržanost pred zlorabo, nevero in verbalnimi napadi ter prepoveduje zaničevanje božanstva druge vere. Koran je na teh položajih zato, ker spodbuja versko in rasno raznolikost.
Razodetje opisuje različnost kot znak božanske milosti. Nekateri verzi pravijo, da je med Božjimi »čudeži … raznolikost vaših jezikov in barv: kajti v tem, glejte, so zares sporočila za vse, ki imajo [prirojeno] znanje« (30:22). Drugi verzi pojasnjujejo, da je »vsakemu med [nami] Bog predpisal postavo in odprto pot. Če bi Bog tako hotel [Bog], bi vas naredil za eno ljudstvo« (5). Namesto tega, čeprav nas je Bog ustvaril iz istega jaza (nafs), nas je Bog tudi naredil v različne »narode in plemena, da bi [mi] lahko spoznali drug drugega«. Najboljši med nami, pravi Koran, ni določena skupina, ampak »tisti, ki se najgloblje zaveda [Boga]« (48:49).
Seveda lahko razlike omogočijo medsebojno razumevanje le, če so ljudje pripravljeni biti vljudni in potrpežljivi v odnosih z drugimi. V ta namen Koran večkrat opozarja muslimane, naj se s kritiki ne prepirajo drugače kot »na najbolj prijazen način« in naj se na napade odzovejo »samo v obsegu napada, ki je usmerjen proti [nam]« in »naj se prenašajo s potrpežljivostjo je res veliko boljši« (16:125-128).
Prav tako muslimanom prepoveduje norčevanje iz bogov drugih ljudi, da se ne bi maščevali z norčevanjem iz naših. Toda, če že, nam Koran ne dovoljuje, da jim škodujemo, niti ne prepoveduje kazni za neverovanje, odpadništvo ali bogokletje. Pravzaprav arabska beseda za bogokletje, tajdif, manjka v Koranu. Tukaj je pomembno omeniti, da so bili zakoni o bogokletju v nekaterih muslimanskih državah uvoženi iz Evrope med kolonializmom ali po njem.
Če se muslimani spuščajo v razpravo s »privrženci prejšnjega razodetja« – Judi in kristjani –, nam Koran svetuje, naj jim zagotovimo, da verujemo v to, kar nam je bilo »od zgoraj podarjeno, kakor tudi v tisto, kar je bilo podarjeno vam: zakaj naš Bog in vaš Bog je en in isti« (29).
In če nas neverniki pritiskajo ali napadajo, lahko sledimo nasvetu Korana preroku: »Reci: 'O vi, ki zavračate vero, jaz ne častim tega, kar vi častite. In ne bom častil tega, kar ste vi imeli navado častiti. Prav tako ne boste častili tega, kar jaz častim. Tebi bodi tvoja pot in meni moja« (109:1-6).
Na žalost pa takšni nauki med muslimani niso prisotni in obstaja veliko zapletenih razlogov, zakaj ljudje berejo sveto pismo tako, kot to počnejo. Ena je ta, da je sama praksa islama postala spolitizirana. To še posebej velja za Evropo, kjer se muslimanske manjšine počutijo oblegane in kjer je posledično prakticiranje islama zmanjšano na obrambno politično in/ali vojaško držo proti Evropejcem. Muslimani so seveda v Evropi, odkar so osvojili Španijo v osmem stoletju, vendar njihova osvojitev nikoli ni vzgajala te "vrste islama".
Paradoksalno je, da je največja žrtev te redukcije vere na politiko odpora sam islam, zlasti koranska etika potrpežljivosti, sprejemanja in vzajemnosti. Zgodovinski kontekst za to obliko politizacije je evropski kolonializem, ki prav tako pojasnjuje prisotnost muslimanov iz nekdanjih evropskih kolonij v teh dneh v »domači« državi.
Če so na primer Alžirci danes v Franciji, je to zato, ker je bila Francija nekoč v Alžiriji. Ne samo to, ampak Francija je bila/je tudi odgovorna za smrt več kot milijona Alžircev med svojo vladavino. In to je le njegov rekord v eni nekdanji večinsko muslimanski koloniji.
Ker pa se zdi, da so Francozi pokopali to umazano in kriminalno zgodovino, ne moremo poudariti, da Francija še naprej viktimizira ljudi, ki jih je že viktimizirala v preteklosti, ne da bi bila obtožena, da odobrava nasilje s strani muslimanov.
Zdi se, da sovraštvo do islama v državi ni le desničarski pojav. Podprta je z izjemno in nepremagljivo fundamentalistično obliko sekularizma, laïcité. Druge sekularne države zagotavljajo svobodo verskega izražanja tako, da ostajajo nevtralne do vere. Vendar ne Francija, katere znamka sekularizma je v bistvu etnonacionalistična in sovražna do islama; celo določa, kako naj se muslimanke oblačijo v javnosti, tako kot nekatere muslimanske države.
Ta institucionalizirana pristranskost do muslimanov jih je getoizirala, zato je za muslimane in temnopolte Francija v veliki meri kolonialna država apartheida. Tako država, ko francoski musliman stori zločin, posameznika ne obravnava kot državljana, ampak kot »islamista«, epitet, ki označuje kolektivno krivdo in upravičuje kolektivno kaznovanje. Biti francoski musliman danes torej pomeni nositi »oznako množine«, če citiram judovskega tunizijskega intelektualca Alberta Memmija, ki je opazil težnjo francoskih kolonizatorjev, da na Tunizijce gledajo kot na brezlično in »anonimno skupino«.
Če je to separatizem, ki skrbi Macrona, bi lahko začel z razgradnjo laïcité/državno ustvarjenega apartheida. Namesto tega se obnaša kot stari francoski kolonizatorji, o katerih je Memmi zapisal: »Hvalisanje samega sebe in svojih sobratov, ponavljajoče se, celo resno, potrjevanje odličnosti lastnih načinov in institucij, svoje kulturne in tehnične superiornosti ne izbriše temeljne obsodbo, ki jo vsak kolonialist nosi v srcu.«
Če obstaja kakšna lekcija, ki bi se jo Macron lahko naučil iz francoske kolonialistične preteklosti, je ta, da "če kolonizacija uniči kolonizirane, zgnije tudi kolonizatorja."
Vir: aljazeera.com
