OBSTAJA OSEM VRST POSTI:
1 – Posti, ki so farz. Tudi fardni post je dveh vrst: tisti, ki se izvaja ob določenem času, post med Ramadani-šerif.
2 – Post, ki je farz, vendar se ne izvaja ob določenem času. Primera tega sta posta qadâ in kaffârat. Toda post kaffârat je fard-i-'amalî. To pomeni, da tisti, ki to zanika, ne postane nevernik.
3 – Post, ki je wâjib in ki se izvaja tudi ob določenem času, kot je zaobljuba, da se postite na določen dan ali na določene dni.
4 – Post, ki se izvaja ob naključnih trenutkih.[1]
5 – Post, ki je sunna, npr. post na deveti in deseti dan muharema.
6 – Post, ki je mustehab, katerega primeri so post trinajstega, štirinajstega in petnajstega dne vsakega arabskega meseca, post samo ob petkih, post na dan 'Arafa, ki je dan pred 'Iyd of Qurbân. Rečeno je tudi (nekateri učenjaki), da se je makrûh postiti samo ob petkih. Kdor se želi postiti v petek, naj se posti tudi v četrtek ali soboto. Za to bolje se je izogibati nečemu, za kar pravijo, da je sunnet ali makruh.
7 – Post, ki je harâm. Harâm je postiti se prvi dan 'Iyd of Fitra in vse štiri dni 'Iyd of Qurbân.
8 – Post, ki je makrûh: postiti se samo deseti dan Muharrama, samo ob sobotah, na dneva Nawruz in Mihrijan, [to sta dvajseti dan marca oziroma septembra], postiti se vsak dan skozi vse leto , in se postiti, ne da bi sploh govorili. V hadîth-i-sherîf citirano v Marâqil-falâh, je razglašeno: »Ko vidite Luno, se začnite postiti! Ko jo spet vidiš, nehaj se postiti.” V skladu s tem ukazom se mesec ramadan začne, ko se prvič vidi rastoča luna (mladi polmesec). V Ibni 'Âbidînovi razpravi o kibli in v knjigah Ashî'at-ullama'ât in Ni'mat-i islâm, avtorji 'rahmatullâhi te'âlâ 'alejhim edžma'în' upoštevajte, da začetek posta s sklicevanjem na pripravljen koledar ali z izračunom, preden vidite nov polmesec, ni dovoljeno. je wâjib-i-kifâya za vsakega muslimana
[1] Samoumevno je, da ne bi smeli biti v času, ko je – lam proh i bits tešč. novi polmesec na tridesetega v mesecu ša'banu ob sončnem zahodu in da gredo h Qâdîju in ga obvestijo takoj, ko zagledajo novo luno. Taqiy-y-ud-dîn Muhammad ibni Daqîq trdi, da nove lune nikoli ni mogoče videti prej kot en ali dva dni po ijtimâ'i neyyireyn = veznik. [Glej enajsto poglavje.] Učenjaki štirih mezhebov soglasno trdijo, da se post začne na začetku beline na eni točki obzorja, ki se imenuje fajr-i sâdiq. V knjigi je navedeno Multaqâ: »Postiti se ne sme jesti, piti ali imeti spolnih odnosov od zore do sončnega zahoda. Farz je tudi, da nameravate s srcem (kadar koli) v obdobju od sončnega zahoda prejšnjega dne do časa dahwai-kubrâ na dan, ko se boste postili za post v mesecu ramadan. Enako velja za čas niyya za post, ki je zaobljubljen za določen dan, in za nadrejeni post. Treba se je nameniti za vsak dan posebej. Kadar se nameravate postiti v ramadanu, je dovoljeno tudi, da se nameravate postiti zgolj na post ali na pregrešni post brez omembe imena ramadan. Čas dahwa-ikubrâ je sredina trajanja posta, tj. islamskega dnevnega časa; torej je pred poldnevom. Interval med tema časoma (tj. med časom dahwa-i-kubrâ in časom poldneva) je enak polovici časovnega intervala med časom sončnega vzhoda in časom fadžra ali imsâka, to je toliko minut kot polovica časa, imenovanega Hissa-i-fajr. [Na podlagi časa, imenovanega Adhânî (ali Azânî), je Dahwa-i-kubrâ Fajr+(24-Fajr)÷2=Fajr+12-Fajr÷2=12+Fajr÷2. Z drugimi besedami, polovica fadžrskega časa od 12. ure zjutraj je Dahwa-i-kubrâ.] Ko nekdo naredi niyya pred fajrom, tj. pred časom imsâka, reče: "Naredim niyya (nameravam) se postiti jutri." In če nekdo naredi niyya po Imsâku, reče: "Danes naredim niyya, da se postim." Od posta med Ramadan-i-šerif je farz za vsakega muslimana, farz je za tiste, ki se takrat ne morejo postiti, da iz tega naredijo qadâ, (to je, da se postijo kasneje.) Post qadâ ali kaffârat in post, ki je zaobljubljen, vendar ne za določen dan, ni mogoče namenjeno po zori. Da bi bil ramadan, je treba mlado luno opazovati in videti na nebu ob sončnem zahodu devetindvajsetega Ša'bana ali, če je ni mogoče videti, mora biti trideseti dan Ša'bana mimo. Posti se do časa zgodnje popoldanske molitve na trideseti dan šabana, nato pa se post prekine, če dan ni napovedan za ramadan. Makrûh tahrîmî je, da ga ne prelomite in se postite. Če nekdo začne s postom, ne da bi opazoval mlaj, ki označuje začetek ramadan in potem, če se nova luna opazuje na devetindvajseto noč, kar bo pomenilo
(da je naslednji dan začetek naslednjega meseca, Shawwâl, katerega prvi dan je hkrati prvi dan) 'Iyd, qadâ za en dan se opravi, (to je, da se en dan spet posti) , po 'Iydu, če je znano, da se je mesec Sha'bân začel z opazovanjem mlaja. Po drugi strani pa je v (slavnih knjigah) Hindiyya in Qâdi-Khân zapisano, da če ni znano, da se je mesec Sha'bân začel z opazovanjem nove lune, se naredi qadâ dva dni, ( to pomeni, da se človek posti dva dni z namenom qadâ.) V oblačnem vremenu, ko 'âdil muslimanka ali moški pravi, da je videla novo luno, in v jasnem vremenu, ko veliko ljudi pravi, da so videli to, to Qâdî, torej sodnik, ki izvršuje ahkâm-i-islâmiyya, naznanja, da je ramadan. V krajih brez Qâdîja se ramadan začne, ko oseba 'âdil reče, da je videla novo luno. Določeno je, da je 'Iyd', ko dva 'âdil človeka rečeta, da sta videla (novo luno). 'Âdil pomeni (tisti), ki ne dela hudih grehov in ki mu ni postalo navada, da bi delal lažne grehe. [Hudi greh je opustiti namaz (salat). Glej 23. poglavje v četrtem fasciklu.] Sprejemljiva je tudi beseda osebe dvomljive 'adâle. Zapisano je v Fatâwâ-i-Hindiyya tudi, da ni dovoljeno začeti (postiti se) ramadan ali (prenehati postiti, da bi praznovali) 'Iyd tako, da (vzamejo) koledar ali izračun (kot vodilo). [Na sto devetintrideseti strani Hadîqe je zapisano: »Imetniki bid'ata, to je vseh dvainsedemdeset skupin, ki so se oddaljile od Ahl-as-sunna, niso 'âdil, čeprav so Ahl-i-qibla in opravljajo vse vrste bogoslužja. Kajti ali so postali mulhidi in izgubili svoj îmân, ali pa so imetniki bid'ata in sramotijo (prave muslimane, ki se imenujejo) Ahl assunna(t), kar je prav tako hud greh.” Knjiga Durr-ul-mukhtâr nam svetuje, kako biti priča in kako pričati, pravi: »Greh je govoriti slabo o katerem koli muslimanu. Uničuje enega 'adâla. (Če nekdo zagreši ta hud greh,) se njegovo pričevanje ne sprejme.« Zato pri določanju časa za ramadan, ijd, hadž, iftâr in namaz ali ko iščemo kakršno koli versko znanje, ne bi smeli sprejeti pričevanja lamadhabijev (ljudi brez določenega pooblaščenega mezheba).] Ko se vidi nova luna v mestu na trideseto noč Sha'bâna je treba začeti post po vsem svetu. Nova luna, ki jo vidimo čez dan, je nova luna naslednjega večera. [Prav tako se mora musliman, ki gre na enega od polov ali na luno, tam postiti v dneh tega meseca, razen če
predvidena safarî[1] V dnevih, daljših od štiriindvajsetih ur, začne post po času in ga prekine po času. Prilagaja se času, ki mu sledijo muslimani v mestu, kjer dnevi niso tako dolgi. Če se ne posti, naredi kado, ko gre v mesto, kjer dnevi niso dolgi.] Prvi dan ramadana (določen in po katerem je post) se začne, ko vidi novo luno, lahko dan po tistem, ko se oceni z izračunom. Ampak ne more biti dan prej. Enako je z dnevom 'Arafa, med katerim ostanemo waqfa pri 'Arafâtu[2] Na 283. strani knjige, Bahr [3] je rečeno: »Če ujetnik, ki je v deželi nevernikov, ne pozna pravilnega časa ramadana, se pozanima in se en mesec posti, kadar koli ugiba, da je mesec ramadan. Kasneje, ko bo obveščen o pravem času, bo opravil qado dni, ko se je postil pred ramadanom. Če se je post začel po pravem dnevu, vendar se je namenil pred zoro (vsak dan, ko se je postil), se vsi dnevi, ko se je postil, štejejo kot qadâ. Če je dan, ko se je postil, sovpadal s prvim dnem Iyd-i Fitr, bo naredil dodatno qadâ za ta dan.” V krajih, kjer se ramadan ali id začne z zanašanjem na koledarje namesto z opazovanjem mlaja na nebu, sta se post in id morda začela dan pred ali po pravem času. Tudi če sta prvi in zadnji dan posta sovpadala s pravim časom ramadan, bi bilo vprašljivo, ali so bili ramazanski dnevi ali ne. Ibni 'Âbidîn 'rahmatullâhi 'alaih pravi v poglavju, ki razpravlja o ramadanu: »Post je tahrîmâ makrûh na dneve, za katere ni zagotovo znano, da so pravi dnevi ramadana. To ni izgovor, da ne poznamo bogoslužja v državi muslimanov.« Zato se bo v krajih, kjer se ramadan začne z zanašanjem na koledar ali s posnemanjem mazhebskih držav, treba postiti dva dodatna dneva qade. [Neverniki in sovražniki islama spreminjajo muslimanske države v kri, po eni strani rušijo in iztrebljajo mošeje in druge islamske umetnine; in iskanje neizučenih, krivoverskih in nemoralnih ljudi, ki živijo v muslimanskih državah, in preko njih izkoreninjenje
[1] Glejte petnajsto poglavje v četrti zbirki Endless Bliss za sa – fa rî. [2] To bo razloženo v temi hadž. [3] Bahr-ur-râiq, avtor Zeyn-al-'âbidîn bin Ibrâhîm ibni Nujaym-i-Misrî 'rahmatullâhi te'âlâ 'alaih', (926 – 970 [1562 AD], Egipt,) je komentar h knjigi Kenz, ki jo je napisal Abdullah bin Ahmad Nesefî. Islamski nauki, pisanje lastnih herezij in laži v imenu islama ter napad na knjige, ki so jih napisali učenjaki Ahl assunnna, na drugi strani. Te napade na islam načrtujejo samo in vedno britanski zarotniki. Pravijo na primer: »Kdo si je izmislil tisto nenavadnost dvodnevnega posta z namenom qade po ramadan? Nič takega ne obstaja v nobeni knjigi.« Napačno je reči, da tega ne piše v knjigah. Za mesec ramadan povsod in v vsakem stoletju se je začelo ob opazovanju nove lune. Zato se ne bi bilo treba postiti še dva dodatna dneva z namenom, da bi naredili kado. Danes pa se mesec ramadan začenja v času, ko je vnaprej izračunana nova luna, ki bo vidna. Zato je začetek ramadan ni v skladu z ahkâm-i-islâmiyya (pravila islama). Da je treba to napačno uporabo popraviti z dvodnevnim postom z namenom qadâ po 'Iyd of Ramadân', je zapisano v Tahtâwîjevem komentarju k (Shernblâlîjev komentar k) Marâq-il-falâh.] V knjigi piše Majmû'ai Zuhdiyya: »Človek, ki vidi novo luno meseca Shawwâl, se ne more postiti. Kajti v oblačnem vremenu morata dva moška ali en moški in dve ženski pričati, da sta videla novo luno Shawwâl. Če je nebo jasno, mora veliko ljudi videti lune ramadan in Shawwâl.” Navedeno je v QâdîKhân: »Če nova luna zaide po Šafaku, (nočni molitvi), pripada drugi noči (novega meseca); če zaide pred Shafâq, pripada prvi noči.[1] Da bi se pripravili na post Ramadan-i-sherîf, je potrebno prenehati s postom do petnajstega ša'bana in okrepiti telo z uživanjem hranilno močne in okusne hrane ter ga tako pripraviti na farz. Delavci, vojaki in študentje, ki imajo navado postiti se sune po petnajstem ša'banu, jih morajo izvajati v prostem času po ramadanu. Prav tako je sunnet odložiti sunnet, da bi naredili farz. Sunna je pohiteti na iftâr in imeti sahur pozno, pod pogojem, da je pred zoro fadžra. Resulullah sall-Allahu alejhi ve sellem je bil zelo navdušen nad opazovanjem teh dveh sunatov. Pri Durerju je zapisano: »Obrok, ki se zaužije v času seherja, se imenuje sahûr. Čas seherja je zadnja šestina noči, [tj
[1] Na tem mestu bi bilo primerno spomniti, da sta tukaj omenjeni 'druga' in 'prva' noči pred 'drugim' oziroma 'prvim' dnevom. čas) od shar'î sončnega zahoda do časa imsâka.]” Za sunno je bilo ugotovljeno, da se pohiti na iftâr in da je sahûr pozen, morda zato, ker kaže, da je človek šibek in potreben. Pravzaprav so čaščenja namenjena izkazovanju šibkosti in potrebe. V knjigi Riyâd-un-nasihîn je rečeno: »An âyat-i-kerîma v Baqara Sûra pravi: 'Jejte in pijte, dokler ne boste sposobni ločiti bele niti od črne niti.' Kasneje je bila razkrita beseda fajrin, ki označuje, da te niti predstavljajo dnevno svetlobo in nočno temo. Tako se je razumelo, da se bo post začel takrat, ko se bo belina dneva kot nitke ločila od črnine noči.« Tako piše v knjigah Majmâ'ul Anhur in Hindiyya: »Po mnenju večine hanafijskih učenjakov, ko se belina pojavi na katerem koli mestu na obzorju, se začne čas imsâk in post naj se začne. [15] minut po času imsâka, ko se belina kot nit razširi čez obzorje, se začne čas jutranje molitve. Pametno bi bilo ravnati v skladu s tem. [To pomeni, da bi bilo bolje in bolj previdno.] Post in molitev vsakogar, ki sledi tej politiki, bo veljaven po mnenju vseh svetnikov. Če pa se začne postiti po drugem navedenem času imsâka (tj. petnajst minut kasneje), bo to vprašljivo. Čas Imsâk se določa z astronomskim računanjem in zapisuje v koledarje. Toda dandanes je v nekaterih koledarjih za začetek posta zapisan drugič, ne, še pozneje, ko se sončna rdečica razlije nad obzorjem. Če se kdo ravna po teh novih koledarjih, bo njegov post napačen in neveljaven. Ali pa bo v najboljšem primeru veljavnost njihovega posta vprašljiva. Razlika med tema časoma (začetek posta in jutranja molitev) je približno 10 minut in se imenuje "previdnostni čas". Ta čas ni pravilno opisati kot »tamkîn«. Avtor knjige, Bahr-ur-râiq nam sporoča, da bi bilo makrûh odložiti čas posta do vprašljivega časa. Dejansko postenje, ki se začne po pojavu rdečice, sploh ne bo veljavno. Oglejte si deseto poglavje četrte zbirke Neskončne blaženosti. Prvi koledar v Otomanski državi je bil napisan leta 987 [1528 AD]. Shernblâlî 'rahmatullâhi te'âlâ 'alejh', navaja v knjigi Nûrul-îdhâh: "Mostahab je imeti iftar zgodaj v nočeh brez oblačka." V svojem komentarju k isti knjigi pravi: »V oblačnih nočeh je treba biti previden, da preprečimo prekinitev posta, [to pomeni, da moramo malo odložiti iftâr]. Oseba, ki poje iftar, preden se vidijo zvezde, je to storila dovolj zgodaj.” Tahtâwî pravi v svoji opombi h knjigi: "Je
mustehaba, da se postijo, preden opravijo večerno molitev. Kot piše v knjigi Bahr [in tudi v Ibni 'Âbidîn], pohiteti na iftâr pomeni imeti iftâr, preden se vidijo zvezde.” Takrat je tudi mustehab opraviti večerno molitev; to je, da ga opravite zgodaj. Ko se dobro razume, da je sonce zašlo, se najprej (molitvi, imenovani) 'A'ûdhu' in 'Besmela' izrečeta in takoj zatem naslednja molitev: “Allâhumma yâ wâsi'al maghfireh ighfirlî wa li-wâlideyya wa liustâziyya wa li-l-mu'minîna wa-l-mu'minât yawma yekûm-ulhisâb.” Nato se za iftâr poje nekaj grižljajev. Nato se izgovori naslednja molitev: “Dhehebezzama' wabtelletil urûk wa thaba-t-al ejr inshâ Allâhu te'âlâ.” (Pomen te molitve je bil podan v opombi nekaj strani prej.) Nato se iftâr naredi tako, da se zaužijejo datlji, voda, olive ali sol. To pomeni, da je post prekinjen. Nato se opravi večerna molitev v džematu v mošeji ali doma. Potem je večerja. Ker bo trajalo veliko časa, da bi hrano zaužili za mizo, še posebej med ramadan, iftar je treba pripraviti z malo hrane in večerja mora biti po večerni molitvi, tako da bo večerna molitev opravljena zgodaj in bo obrok pojeden z lahkoto in brez naglice. Tako bo post zgodaj prekinjen in molitev opravljena zgodaj. Kjer je teren raven, kot so morja in ravnice, ali na kateri koli točki, kjer ni ovir, kot so hribi in zgradbe vmes, nastopi sončni zahod, ko zgornji del sonca izgine pod vidnim obzorjem [ni pravim obzorjem]. Takrat bo sonce še obsijalo hribe na vzhodni strani. Za nekoga, ki ne more videti sončnega zahoda na črti vidnega obzorja, je čas sončnega zahoda šar'i sončni zahod, kar pomeni, da sonce izginja pod šar'i horizontom, ko sonce ne osvetljuje več gora in oblakov na vzhodna stran. Njegove luči se umaknejo in vzhodna stran postane temnejša. Na hribovitem ali goratem terenu ni dovolj, da sonce izgine za hribe in zgradbe, ampak je treba tudi, da svetloba povsod ugasne in da se nebo na vzhodni strani potemni. Ker so časi šar'î sončnega zahoda zapisani na koledarjih, morajo tisti, ki ne vidijo vidnega obzorja, opraviti iftar v skladu s koledarjem. Ibni 'Âbidîn, ko razpravlja o mustahabih posta, pravi: »Ljudje, ki živijo v nizkih predelih, bi morali imeti iftâr, ko vidijo sončni zahod. Tisti, ki živijo v višjih legah, ne morejo imeti iftarja ob istem času kot prvi, saj takrat ne vidijo sončnega zahoda.” Sporoča nam, da je hadîth-i-sherîf ki se glasi: "Iftâr se začne, ko se od tam začne noč," kar citira med svojim izpitom na postu, pomeni imeti iftar, ko
na vzhodni strani se začne temniti. [Začetek teme pomeni izginjanje svetlobe tudi v najvišjih predelih.] Pred večerno molitvijo je mustehab imeti iftar. Vendar je treba opraviti brez mustahaba, da bi obvarovali dejanje čaščenja pred nevarnostjo, da bi padlo v nič. Najprej je treba opraviti večerno molitev in nato imeti iftar. Tako bo iftâr še vedno zagotovljen, preden se bodo videle zvezde. To pomeni, da bo nekdo pohitel in bo njegov post varen pred nevarnostjo, da bi postal ničen in neveljaven. Maghrîb salât (večerna molitev) je možno ponovno opraviti, preden se njen čas izteče. Napaka na koledarju, uri, svečah, pištoli ali ezanu ne reši posta pred uničenjem. Ibni 'Âbidîn piše v razdelku o časih molitve: »Za začetek iftarja sta potrebna dva 'âdil muslimana', ki poročata, da je sonce zašlo. Tudi en musliman bo zadostoval.” [Kot je razvidno zgoraj, bi morala biti oseba, ki pripravlja koledar, oseba, ki strelja s topom iftâr, in oseba, ki kliče ezan, 'âdil muslimani.]
Stran neskončne blaženosti (54_61)
